Poznas situacijo, ko si na plazi in se vsedes po tursko…in se pokrijes z brisaco..ker ves, da ti pokuka speh iz povsod?
No, to.
Potem pa spoznas najboljšega trenerja Primoza in vidis, da je lahko mogoce vse, kar si mislila da ni.
Treningi, prehrana, motivacija, nasveti, sprosceno in profesionalno vzdusje. Ja, to je vse v “paketu”! Startala sem brez prevelikih pricakovanj, saj, bodimo iskreni, danes vsi ponujajo in obljubljajo “cudeze”. No, tukaj ni nobenega cudeza ampak trdo delo pri treningih in doslednost pri hrani.
Rezultat?
Shujsala sem, izoblikovala sem si telo, izgubila celulit.
Lahko se kej vec?
Ja!
Koncno grem rada na trening in ni mi tezko pojest zdravega obroka, saj sem se naucila, da sploh ni tezko in zakomplicirano kot sem si prej trdila da je. Na zacetku imamo vsi izgovore: ne morem, nimam casa, zacnem v ponedeljek…
Rabis motivacijo?
Poklices Primoza: top motivacija, top treningi, top sestavljen jedilnik.
Aha, se to..v treh mesecih nisem bila niti enkrat lacna, jedilnik, ki sem ga dobila, je vrhunski.
Treningi?
Naj povem, da ne morem verjeti, da z veseljem grem vsakic na trening in ena ura mine takoj. Res je, da so naporni, ampak rezultati so in to je vazno! To ni instant dieta, ni cudezna vadba, treningi ti spremenijo navade, tako, da ko si cel dan zelis burek in ko kasneje koncno obleces hlace, ki ti prej niso bile vec prav, reces ne, ne bom bureka, bom pojedla zdrav obrok
Noro ne?
Pridruzi se jima, obljubim, ne bo ti zal!
Hvala Primoz!

Posebej pa bi še izpostavila odnosni vidik. Primož je z neomejeno pozitivno energijo vzpodbujal vsako od nas. Tako na posameznih treningih, ko zadnjih treh ponovitev vaje brez: “Dajmo pupike,…” ali “Dajmo, sončki…” ne bi izpeljale. Ali pa ko sta kakšen upad splošne motivacije, ker “se že ta drugi teden nič ne premakne”, skušala odpraviti z vzpodbudo in še večkrat z razlago zakaj se včasih procesi spreminjanja telesa upočasnijo. Pomembno mi je bilo tudi, da je trener znal pohvaliti vsak napredek, majhno osebno zmago in se jih veselil z nami.

Osebno me najbolj prepričajo dejstva. In dejstva v mojem primeru so takšna: v 3 mesecih dela s Primožem sem izgubila 13kg in skupno 43cm. Zame dovolj prepričljivo, da lahko priporočim njegov pristop vsakemu.

Zavotovo pa končni cilj ni edino, kar nas zanima, ko se odločamo za prvi korak proti njemu. Zelo pomembno je tudi, kakšna bo pot, kakšen bo vsak od korakov.

Za Primoža sem se, v poplavi reklam za take in drugačne preobrazbe, odločila na podlagi njegovega simpatično “nepolakiranega” videa. Moja intuicija me ni pustila na cedilu.

V teh treh mesecih mi je pri sodelovanju s trenerjem ustrezalo in ugajalo več stvari:

1) Delo v zelo majhni skupini je omogočalo, da je nekdo ves čas vadbe pozoren nate, na to kako vajo izvajaš in te pri tem tudi popravlja, usmerja. Tako se seveda preprečijo poškodbe, kar se mi zdi, po daljši fizični neaktivnosti pa sploh, pomembno. Sama si, razen morilskega “muskelfibra” v prvem tednu, nisem pridelala nobenih težav s sklepi ipd.

2) Stalno spremljanje napredka z meritvami in slikami, ki omogoči, da dejansko vidiš spremembe. To seveda zelo motivira. Priznam, da je v začetku potrebno nekoliko samopremagovanja, da se slikaš in to pokažeš nekomu, vendar je Primož s svojim profesionalnim in zelo prijaznim načinom komunikacije, pomagal premagati zadrego.

3) Trener je bil ves čas na voljo za vprašanja, razreševanje dvomov in v podporo ob čustvenih nihanjih. Preko skupine na FB (tukaj moram dodati tudi velik pomen medsebojne podpore med vsem nami udeleženkami, ki smo se odlično ujele in si tudi tako zelo olajšale proces) ali sporočil. To je prišlo zelo prav tudi pri prehrani. Ko stojiš v trgovini pred polico, pa ne veš, ali bi stvar kupila ali ne, jo lahko pojem ali ne ter zakaj da ali ne.

4) Trener je bil tudi prilagodljiv glede terminov vadbe, saj tu in tam katera od nas ni mogla priti v rednem terminu za našo skupino in takrat nam je bilo vedno omogočeno, da smo vadbo izvedle enkrat drugič, kar je ob službi, obveznostih, družini… seveda v veliko pomoč.

Posebej pa bi še izpostavila odnosni vidik. Primož je z neomejeno pozitivno energijo vzpodbujal vsako od nas. Tako na posameznih treningih, ko zadnjih treh ponovitev vaje brez: “Dajmo pupike,…” ali “Dajmo, sončki…” ne bi izpeljale. Ali pa ko sta kakšen upad splošne motivacije, ker “se že ta drugi teden nič ne premakne”, skušala odpraviti z vzpodbudo in še večkrat z razlago zakaj se včasih procesi spreminjanja telesa upočasnijo. Pomembno mi je bilo tudi, da sta oba trenerja znala pohvaliti vsak napredek, majhno osebno zmago in sta se jih veselila z nami.